Snow - wow

Sanjala sem ga, večkrat. Sneg. Ker v naši dolin'ci le-ta ni ravno pogost (pa še takrat ga super~hitro pobere :)) sem vedela, da bom prisiljena malo višje... In nekako imam to srečo, da mi "po sneg" ni bilo treba daleč. Zaradi alpidske orogeneze, ki je poskrbela, da je Snežnik zrastel natanko na tem mestu in so pod njim bistr'ški staroselci prižgali svoje pile inu žage... okej, nazaj v prihodnost. V petek sva z Evo šle po prvo dozo snega. Fotk ni, ker sem na pol poti ugotovila, da je baterija ostala doma, na toplem. Pa je bilo vseeno zabavno. En krokar se je trudil vsem povedat, da sva na obisku - a ga žal nisva videli. So pa naju toliko bolj zabavale stopinje raznih živali in špekulacije o njihovem početju glede na položaj odtisov v snegu. Zvečer sem se, zaradi svoje butaste raztresenosti, mogla zadovoljit s fotkanjem tega:

Sobota je bila bolj zabavna, ker nisem pozabila ničesar (enkrat za spremembo :)), celo gamaše sem vzela s sabo. Z Robijem sva se odpeljala proti Milanji, ker je Milanja kul. Vedno bližje je bila najina destinacija in vedno bolj je burja brila (i had to). In verjetno vsi vemo, kako izredno prijetna zna biti kombinacija sneg + veter. Ampak je bilo vredno, ker je pokrajina tam prečudovita v vsakem vremenu, sploh pa ji je ravno veter dal to obliko v kateri se kaže. In občutek, ko se nasloniš na veter je fenomenalen. Mah, ne da se mi več pisat, zato naj fotke povejo svoje...