Skinheaded Motherfuckers :)

Oho! Ker ni fotk, ni postov. Da pa moj bljog ne zamre sem se odločila, da napišem nekaj malega o svojem pogledu na te neo-fakin-naci-fakin-potetovirane grobijane (yes, I'll fight for this word it'll never die!). Nekaj časa nazaj sem čisto po naključju naletela na film This is England. Brutalen film, ki je brezpogojno moj najljubši film s skinovsko tematiko. Ne vem pa koliko je k temu pripomoglo dejstvo, da je film UK style in ne USA ali karkoli drugega. Enivejz, mali Thomas Turgoose je svoj del odigral fenomenalno. Načeloma otroških igralcev ne maram, ker se mi zdijo precej leseni (sploh, kar se tiče plesa in podobnih aktivnosti), pri njem pa takega občutka nisem dobila in dejansko že nestrpno pričakujem njegov naslednji projekt, triler naslovljen Eden Lake. Poleg njega je v filmu naravnost blestel Stephen Graham, ki je le še eden izmed mojih angleških igralskih ljubljencev. Prav tisti čas pa sem bila obsedena z Ryanom Goslingom (op. ko napišem, da sem s katerim izmed igralcev obsedena to pomeni, da gledam vse njegove filme, ki jih lahko dobim), ki je po mojem mnenju en najboljših igralcev generacije med 20 in 30 leti (poleg Bena Fosterja :)). In ker sem bila obsedena z njim, sem takoj za filmom TiE začela gledat The Believer. Glej ga zlomka, nikoli prej nisem gledala skoraj nobenega filma o skinih... kar naenkrat pa po naključju naletim kar na dva. Yeah!

Gosling je bil v času snemanja filma star le 21 let, uprizoritev anti-semitistično naravnanega karakterja (določene njegove lastnosti moram izpustit, ker nočem komu kvarit ogleda filma) pa je izpeljal fookin' unbelievable! Končno se je zgodilo to, da mi je pri filmu bila najbolj všeč zgodba (in ne režija, glasba,...), čeprav bi jaz tudi to malce spremenila (damn, perfekcionist babji :)). Vsekakor priporočam!

In potem smo gledali še Romper Stomper, z meni precej antipatičnem Russelom Crowe-om (blokada v glavi, ne vem kako bi to lepše napisala... se mi ne da niti preverjat, boste že preživeli :)) v glavni vlogi. Pa mi ni potegnil, sploh. Dejansko sem se začela spraševati, kako je lahko komurkoli ta film boljši kot TiE?!! Ker po nobeni logiki ne more bit. Z mano se k sreči strinja malo manj kot 10.000 ljudi (X2) na IMDb-ju. TiE ima namreč oceno 8.0, RS pa 6.8!

Omeniti moram še American History X, edini ogledan film pred TiE, ki pa me je kljub dejstvu, da je Edward Norton (ahaha ne spet no, Nina!) "one of my favourites", pustil precej hladno.

Trenutno me čaka še Made in Britain, ki je sicer TV film iz davnega leta 1982, potem pa (s časom) še kateri izmed drugih filmov s to tematiko (IMDb).

O zgodovini in ostalem se mi ne da razpredat, če koga zanima wikipedia saves: klik. Je pa poučno in kul.

And now, let's get to the real deal... nekako me je vse skupaj začelo zanimati, ker razen stereotipnih dejstev o skinheadih nisem vedela veliko. In zato sem izbrskala dokumentarec z naslovom 100% White. V njem Leo Regan skuša pred kamero dobiti nekdanje člane neo-naci skupine o katerih govori njegova knjiga Public Enemies, katere pa se pri nas žal ne dobi. Med nastankom knjige (v njej so res osupljive fotografije, tehnično namreč) in dokumentarnega filma je preteklo deset let in Reganu uspe do intervjuja pripraviti tri bivše obritoglavce (večina ostalih noče pred kamero, ker so si uredili življenje in se nočejo izpostavljati):


1. žal mu je zaradi vseh tatoojev, ima pet otrok in skuša živeti normalno;
2. eden izmed vodij tolpe, zamenjal je ime in se preselil na drugi konec države;
3. dve leti je preživel v zaporu, živi naprej...

Za kaj več boste morali sami pogledat (nekaterim sem že pokazala par odsekov). Na tej točki pa vmes skoči moje mnenje. Vsi trije so, po vseh teh letih, še vedno polni sovraštva do drugih ras in ostale drugačnosti. Čeprav na en način to skušajo tolerirati je očitno, da bo mržnja (oldskulslovenščina) v njih ostala dokler ne bodo zapustili tega sveta. Meni pa res ni jasno, kako lahko človek sploh goji tako sovraštvo?! V svojem življenju sem že večkrat prišla navzkriž z ljudmi, ki imajo kakršnekoli predsodke do drugačnih. Velikokrat sem tudi bila razočarana, ker nisem mogla razumeti kako lahko določena oseba tako razmišlja. Enostavno ne razumem, kako lahko nekoga sovražiš na podlagi nečesa, česar si ni sam izbral. Razlogi, zakaj jaz ne maram (sovražim je preveč ostra beseda) nekoga so povsem drugačne narave. Ne maram oseb, ki so se mi pokazale v slabi luči in za to nikakor ni kriva njihova rasa/veroizpoved/spolna usmerjenost/karkoli podobnega. Ne maram jih zato, ker so slabe osebe. Ker je energija, ki jo proizvajajo negativna. Ker se v njihovi družbi ne počutim dobro. Preprosto.

Res me zanima, čemu se v nekomu razvije tak tip sovraštva?! Kaj botruje njegovemu nastanku? Po eni strani razumem nastanek rasizma, nacizma, fašizma in ostalih pizdarij. Družbene okoliščine, jebi ga. Itak je vedno potrebno najti grešnega kozla. Po drugi strani pa ne morem, res ne morem razumeti. In nikoli ne bom. Verjetno.

Sploh me pa znervirajo slovenski + ostali kvazi moderni (niti neo) skini, ki se ne zavedajo niti tega da živijo in zakaj živijo, kaj šele da bi imeli razlog za srčno sovraštvo drugačnih. Same pičke.

Pa imam vseeno rada filme o skinih.

Uh, bo dovolj? Vem, da sem raztresena pa sem še pol stvari pozabila napisat. Vem, da je vsake toliko kakšna zatipkana beseda. Vem, da sama nikoli ne bom popolna in da tega ne smem pričakovati od drugih. Vem, da popolnost ne obstaja. Pa vendar sem na strani nedolžnih in nemočnih. Vedno bom.

Edina slaba stran tega vsega je to, da so mi nasplošno všeč potetovirani dečki s pobritimi glavami (k sreči samo v filmih, v resničnem življenju pa samo tisti, ki s sabo ne nosijo prav nobene skin konotacije). Hahahha...

You say I'm a bitch like it's a bad thing. :P

Lp,
n.

Pripis: če zdej ne pade kšn komentar... c-c-c