27. februar 2008

Oltarček Številka 1

Včeraj mi je uspelo pogledat te prekomerno dolgočasne Oskarje... Dejansko o dotični prireditvi nimam kaj preveč pozitivnega mnenja. Jon Stewart, ki mi je načeloma precej simpatičen, me ni navdušil. Program je bil beden. Akademija je očitno sinonim za "a bunch of morons", ker so:
1. v sekvenci za počastitev preminulih v prejšnjem letu gladko izpustili Brada Renfra, p****;
2. za najboljši komad nominirali tri pizdarije iz še večje pizdarije Enchanted, češnjica na vrh pa je bil Oskar za totalno neizviren sluzast komad, katerega izvedba je bila, vsaj kar se vokalov tiče, nekje v rangu z odrskimi kolobocijami na slovenski Emi, Melodijah morja in sonca... (okej - pretiravam, vem)?!!! Sem res edini osebek, ki meni, da si je Oskarja resnično zaslužil komad "Raise it up", da o nenormalno talentirani enajstletni Jamii Simone Nash (ne vem če je Jamii pravilno, vsekakor se lepše sliši kot Jamiji?!), ki odpoje večji del niti ne govorimo.



Prešinilo me je še nekaj bolj ali manj porednih (pa ne v seksualnem smislu) misli, ena od teh je to, da Oskarji za stranske/glavne vloge SKORAJ nikoli ne romajo v roke NAJBOLJŠIH igralcev. Takih, ki konstantno prikazujejo odlično igro. Takih, ki v vseh filmih dobesedno blestijo. Ti kipci vedno pristanejo na policah igralcev, ki se jim enkrat slučajno posreči (spet malo pretiravam ;)) in so v določeni vlogi (enkrat za spremembo) prepričljivi. Mogoče dvakrat. Ali enkrat na deset let - takrat dobijo svoj kipec. Tisti, ki vsak svoj projekt izvedejo brutalno, pa se lahko hvalijo le z nominacijami (največkrat niso niti nominirani). Buhu. Bulšit. Resda sem iz slona naredila gmoto v velikosti diplodoka, ampak... dejstva, dragi moji, dejstva!

Težko je izstopat če se, vse česar se lotiš, spremeni v zlato.

True? Not true?!

Lp,
n.

Ni komentarjev: