Včasih se zmotim, errare humanum est. Včasih izpadem idiot. Včasih se mi zdi, da sem prešla magično mejo med normalnim in patetičnim - celo več, mejo med patetičnim in preveč patetičnim. Včasih se mi zdi, da bom tavala v neskončnosti in iskala tisti sončni žarek, ki naj bi osmislil moj obstoj. Religija me s tega vidika ne zanima. Moja prihodnost stoji na trhlih temeljih. To mi je postalo jasno že dolgo tega. Nikoli namreč ne morem (pre)dolgo stati na istem mestu, vedno me zanese v druge ekstreme... tako glede čisto spontanih ter logičnih in vsakdanjih zadevščin kot tudi tistih, ki so sleherniku popolnoma fakultativne.
Včasih sem preglasna, čeprav iz mojih ust ne zleti nič kaj pametnega. Včasih se opiram na tistega malo samospoštovanja, ki mi še ostane. In ponos! Nikoli mi ga ni bilo težko zanemariti - če je potrebno grem na kolena - vedno za nekoga, ki mi nekaj pomeni --> biti ponižen = imeti rad. Včasih sem raje sama.
Včasih se obnašam ignorantno, zaletavo in neumno. Včasih se izogibam odgovorom na vprašanja. A le dokler se ti ne izoblikujejo v zadovoljivo različico. In tudi sama želim odgovore... Dejanja so pomembna - a jaz preveč cenim misli. Dejanja so izraz naše telesnosti, besede so izraz tiste globine zaradi katere smo. Šteje le tisto, kar se skriva v tvojih mislih. Videti je vedeti - slišati je še bolje. Včasih resnica boli, a čas celi vse rane... čeprav te ne skelijo več, ker je koža postala neprepustna. Vseeno sem se naučila tega, da je odpuščanje izredno plemenito dejanje.
Pojem nedokončanosti mi ni nikoli bil najbolj pri srcu. Čeprav je včasih prinesel izredno prijetne občutke, me navadno vodi v kaos. Včasih s kaotičnimi mislimi delujem precej boljše... včasih pa je vse, kar mi prinesejo le beden občutek otopelosti. Vseeno čutim in v neskončno uživam v vsem tem, kar telo lahko naredi za moj um.
Nekoč bom mogoče pripravljena na ustalitev, na "normalno življenje" - do takrat je vsak nov dan le en iz vrste eksperimentov. Ignoranca seveda ni rešitev, vse preveč ljudi izgublja občutek za sočloveka, vse preveč ljudi je ujetih v okove nasprotne tveganju. Vse preveč ljudi sicer res stremi k avanturizmu - ampak ta je prej individualne, egoistične sorte. Čustva postajajo tabu, tako kot sta tabu še vedno dva izmed treh najbolj življenjskih "elementov", spolnost in smrt. Ljudje postajajo pičke --> falus v vsak dom!
Vseeno sem srečna, da živim v tem času. V natanko tej obliki. Mnoga dejanja obžalujem - a roko na srce, brez njih ne bi bila takšna kot sem. Take it or leave it. Uživam. VEDNO!
n.
Včasih sem preglasna, čeprav iz mojih ust ne zleti nič kaj pametnega. Včasih se opiram na tistega malo samospoštovanja, ki mi še ostane. In ponos! Nikoli mi ga ni bilo težko zanemariti - če je potrebno grem na kolena - vedno za nekoga, ki mi nekaj pomeni --> biti ponižen = imeti rad. Včasih sem raje sama.
Včasih se obnašam ignorantno, zaletavo in neumno. Včasih se izogibam odgovorom na vprašanja. A le dokler se ti ne izoblikujejo v zadovoljivo različico. In tudi sama želim odgovore... Dejanja so pomembna - a jaz preveč cenim misli. Dejanja so izraz naše telesnosti, besede so izraz tiste globine zaradi katere smo. Šteje le tisto, kar se skriva v tvojih mislih. Videti je vedeti - slišati je še bolje. Včasih resnica boli, a čas celi vse rane... čeprav te ne skelijo več, ker je koža postala neprepustna. Vseeno sem se naučila tega, da je odpuščanje izredno plemenito dejanje.
Pojem nedokončanosti mi ni nikoli bil najbolj pri srcu. Čeprav je včasih prinesel izredno prijetne občutke, me navadno vodi v kaos. Včasih s kaotičnimi mislimi delujem precej boljše... včasih pa je vse, kar mi prinesejo le beden občutek otopelosti. Vseeno čutim in v neskončno uživam v vsem tem, kar telo lahko naredi za moj um.
Nekoč bom mogoče pripravljena na ustalitev, na "normalno življenje" - do takrat je vsak nov dan le en iz vrste eksperimentov. Ignoranca seveda ni rešitev, vse preveč ljudi izgublja občutek za sočloveka, vse preveč ljudi je ujetih v okove nasprotne tveganju. Vse preveč ljudi sicer res stremi k avanturizmu - ampak ta je prej individualne, egoistične sorte. Čustva postajajo tabu, tako kot sta tabu še vedno dva izmed treh najbolj življenjskih "elementov", spolnost in smrt. Ljudje postajajo pičke --> falus v vsak dom!
Vseeno sem srečna, da živim v tem času. V natanko tej obliki. Mnoga dejanja obžalujem - a roko na srce, brez njih ne bi bila takšna kot sem. Take it or leave it. Uživam. VEDNO!
n.
Ni komentarjev:
Objavite komentar