... jebiga. Včasih se nam vse (vsi) kar nas obkroža zdi samoumevno. Pride celo tako daleč, da se tega sploh ne zavedamo. Brez borbe in izkazovanja hvaležnosti. Dejstva, da nam ni vseeno, se načeloma zavemo prepozno. Solzne oči in misli, ki begajo nekam v drugo stran. Zaskrbljeno stisnjene ustnice in želja po dokazu. Hočem! Pa si ne upam.
Uf,
n.
Uf,
n.
Ni komentarjev:
Objavite komentar