Med čakanjem. Ne prenesem čakanja na klic. Kakršenkoli. Ne prenesem čakanja na katerokoli osebo, novico, stvar, dogodek, uro,... karkoli. NE PRENESEM! Takoj postanem živčna in se potemtakem ne morem skoncentrirati na nič drugega. Trenutno v svoji izolski votlini čakam na klic, ki me bo spravil na noge in k Jerebu po avto. Še vreme me zajebava. Jebeš Obalo, če pada dež. Jebeš dež, če moraš okoli tekat z dežnikom. Jebeš dežnik, če imaš raje proste roke. Brezvezno breme. Namesto da bi se učila skačem od računalnika za zapiske in nazaj. Počutje: živčna sem. Čakam ta preklet klic in razmišljam o vseh opravkih, ki me še čakajo, ko bom v rokah imela ključe od avta. Postanek v centru Izole, pa v centru Kopra in šele potem pot do Bistr'ške kotlin'ce. Živčen noj, glavo bi najraje zakopala v mivko na portoroški plaži - bi jo dala v vodo ampak se bojim utopitve.
C'mon Rockwilder... tatarata. Zunaj dežuje, kaplje so nekje v velikosti srednje odraslega hrčka. Zabavno. Niti ne. Očitno je, da se precej dolgočasim... čeprav sem polno zaposlena se "jebem" s temi brezpomenskimi zapisi.
Dol s kičastim človekom!
"Svaka čast" tistemu, ki to celo bere.
...lucky to be coming home again...
Ja. Kako bi se rada strinjala s to trditvijo, pa so ljudje v storitvenem sektorju brezobzirne narave. Po drugi strani jih popolnoma razumem, medtem ko plujem po svoji lastni lenobni ravnodušnosti.
Ugotovila sem, da ljudem kronično primanjkuje nekaj, kar se meni zdi ključnega pomena. Pa ni to nobena magična moč ali kaj podobnega, le preprosto spoštovanje. Spoštovanje (SSKJ: zelo pozitiven odnos do koga zaradi njegove moralno utemeljene veljave, vrednosti) je kul. Kičasti sodobni človek je vse preveč brezobziren in brezbrižen, pa ne le do drugih ampak tudi do sebe. Premalo ljudi vlaga trud v to, da bi jih drugi spoštovali. Spet se bom zatekla k prispodobi z nojem. Preveč ega in premalo spoštovanja, preveč narcisističnega ravnanja in premalo zaupanja v druge. Raje sprejmemo vse, kar nam ponudi sfantazirana okolica, kot da bi pri sebi razjasnili pojme in premislili o dejanskem stanju. Povprečnež je postal le klon, patetičen konstrukt pokvarjene družbe. Moralne vrednote so zanj neznanka. Stremi le k temu, da bi ga ostali patetični človečki (izraz s seboj nosi zelo negativno konotacijo) sprejeli za svojega. Osebnosti nima več, izgubil jo je nekje tekom šprinta proti kapitalističnim idealom. Moje ime je Jane Doe. Moje ime je John Doe. Lahko me imenuješ "nihče", svojo identiteto sem izgubil tekom procesa šolanja, ki me ni poskusil ničesar naučiti. Ne razmišljam, ker se tako lažje prebijem skozi vsakdan. Ne razmišljam, ker namesto mene razmišljajo drugi. Ne razmišljam, ker je zame že moje popolnoma rutinsko življenje prenaporno. Pa vseeno obstaja nekaj, kar rad počnem. O, ja! Rad se prepiram: doma, v službi, s sosedi, z znanci, z neznanci, s psom in mačko, s solato na njivi. Zakaj? Ker sem boljši. Ker imam ego v velikost diplodoka in IQ nekje v skladu s številko noge. Sem izredno splošno razgledan in aktivno sodelujem v političnem življenju. Hodim na volitve, ker verjamem vsem obljubam v predvolilnem času. Politika pa ja dela za ljudi in ne proti njim. Nikoli ne podvomim v hinavske nasmeške na frisih pogoltnih politikov v bitki za stolček. Kasneje, ko opazim da ni prišlo do kakšnih omembe vrednih sprememb, se tolažim z dejstvom, da je bil moj glas le en sam v večinski množici. Nisem črna ovca med belimi - danes iščemo belo ovco med črnimi, vendar se ob tem soočamo s problemi barv za lase.
Ponavljam: moje ime je XY, včasih me označujejo kot NN. Sem le glava živine na pašniku, sem le ena izmed variabel v družboslovnih raziskavah. Pristen ne bom nikoli, ker tega ne rabim. Berem Slovenske novice, ki me oskrbijo z vsemi informacijami, ki jih moja eksistenca potrebuje. Naslajam se nad tujo nesrečo in zavidam tistim, ki dobijo na loteriji, čeprav sem sam preveč skop, da bi si kupil srečko. Ne rečem, da se mi klošarji, ki prosjačijo na ulicah ne smilijo, ampak sam nimam dovolj denarja - raje kupim deset televizij v Hoferju in si manem roke, ker sem toliko prihranil. Srce mi kar poskoči, ko na radiu zaslišim kičaste pop skladbice z besedili, ki naj po mnenju avtorjev nebi bila seksualna, a me vseeno naredijo pohotnega. Pridem domov in se spraznim v ženo, v primeru da je spet ne muči glavobol, zobobol ali katera od podobnih nevšečnosti. Dragi Janez, si se mogoče vprašal zakaj ima tvoja ženska vsak drugi dan novo bolezen?! Draga ženska, si se kdaj vprašala zakaj sploh vztrajaš z Janezom? Zaradi otrok! Ne me j. s takšnimi prahistoričnimi izgovori. Manjka ti hrbtenica, kot ta manjka tvojemu moškemu in podobno so brez nje tudi vajini otroci, ki bodo le nadaljevali to tradicijo mehkužcev. In kaj na vse to pravijo tisti, ki so na položajih? Zatirajo kulturo, zatirajo mladinska gibanja, uničujejo že tako ali tako zjeban šolski sistem, polnijo svoje žepe in se še naprej hinavsko smehljajo. In mi? Gledamo stran, prepričani da ne premoremo tistega ključnega... zatiskamo si oči in se smilimo sami sebi. Jokamo, kako je svet nepravičen in raje, kot da bi prebrali kakšno knjigo (pa ne Victorie Holt, Danielle Steel oz. sploh Dana Browna) in si ustvarili lastno mnenje, svojo rit zložimo na kavč, odpremo pločevinko mrzle pive in gledamo Svet na Kanalu A.
Spoštovanje... spoštovanje...
Ahahhaha, če je kdo to bral ga opozarjam, da vse skupaj jemlje z zrnom soli ;) Nedvomno pa puščam prostor za debato...
Cmwok*
n.
C'mon Rockwilder... tatarata. Zunaj dežuje, kaplje so nekje v velikosti srednje odraslega hrčka. Zabavno. Niti ne. Očitno je, da se precej dolgočasim... čeprav sem polno zaposlena se "jebem" s temi brezpomenskimi zapisi.
Dol s kičastim človekom!
"Svaka čast" tistemu, ki to celo bere.
...lucky to be coming home again...
Ja. Kako bi se rada strinjala s to trditvijo, pa so ljudje v storitvenem sektorju brezobzirne narave. Po drugi strani jih popolnoma razumem, medtem ko plujem po svoji lastni lenobni ravnodušnosti.
Ugotovila sem, da ljudem kronično primanjkuje nekaj, kar se meni zdi ključnega pomena. Pa ni to nobena magična moč ali kaj podobnega, le preprosto spoštovanje. Spoštovanje (SSKJ: zelo pozitiven odnos do koga zaradi njegove moralno utemeljene veljave, vrednosti) je kul. Kičasti sodobni človek je vse preveč brezobziren in brezbrižen, pa ne le do drugih ampak tudi do sebe. Premalo ljudi vlaga trud v to, da bi jih drugi spoštovali. Spet se bom zatekla k prispodobi z nojem. Preveč ega in premalo spoštovanja, preveč narcisističnega ravnanja in premalo zaupanja v druge. Raje sprejmemo vse, kar nam ponudi sfantazirana okolica, kot da bi pri sebi razjasnili pojme in premislili o dejanskem stanju. Povprečnež je postal le klon, patetičen konstrukt pokvarjene družbe. Moralne vrednote so zanj neznanka. Stremi le k temu, da bi ga ostali patetični človečki (izraz s seboj nosi zelo negativno konotacijo) sprejeli za svojega. Osebnosti nima več, izgubil jo je nekje tekom šprinta proti kapitalističnim idealom. Moje ime je Jane Doe. Moje ime je John Doe. Lahko me imenuješ "nihče", svojo identiteto sem izgubil tekom procesa šolanja, ki me ni poskusil ničesar naučiti. Ne razmišljam, ker se tako lažje prebijem skozi vsakdan. Ne razmišljam, ker namesto mene razmišljajo drugi. Ne razmišljam, ker je zame že moje popolnoma rutinsko življenje prenaporno. Pa vseeno obstaja nekaj, kar rad počnem. O, ja! Rad se prepiram: doma, v službi, s sosedi, z znanci, z neznanci, s psom in mačko, s solato na njivi. Zakaj? Ker sem boljši. Ker imam ego v velikost diplodoka in IQ nekje v skladu s številko noge. Sem izredno splošno razgledan in aktivno sodelujem v političnem življenju. Hodim na volitve, ker verjamem vsem obljubam v predvolilnem času. Politika pa ja dela za ljudi in ne proti njim. Nikoli ne podvomim v hinavske nasmeške na frisih pogoltnih politikov v bitki za stolček. Kasneje, ko opazim da ni prišlo do kakšnih omembe vrednih sprememb, se tolažim z dejstvom, da je bil moj glas le en sam v večinski množici. Nisem črna ovca med belimi - danes iščemo belo ovco med črnimi, vendar se ob tem soočamo s problemi barv za lase.
Ponavljam: moje ime je XY, včasih me označujejo kot NN. Sem le glava živine na pašniku, sem le ena izmed variabel v družboslovnih raziskavah. Pristen ne bom nikoli, ker tega ne rabim. Berem Slovenske novice, ki me oskrbijo z vsemi informacijami, ki jih moja eksistenca potrebuje. Naslajam se nad tujo nesrečo in zavidam tistim, ki dobijo na loteriji, čeprav sem sam preveč skop, da bi si kupil srečko. Ne rečem, da se mi klošarji, ki prosjačijo na ulicah ne smilijo, ampak sam nimam dovolj denarja - raje kupim deset televizij v Hoferju in si manem roke, ker sem toliko prihranil. Srce mi kar poskoči, ko na radiu zaslišim kičaste pop skladbice z besedili, ki naj po mnenju avtorjev nebi bila seksualna, a me vseeno naredijo pohotnega. Pridem domov in se spraznim v ženo, v primeru da je spet ne muči glavobol, zobobol ali katera od podobnih nevšečnosti. Dragi Janez, si se mogoče vprašal zakaj ima tvoja ženska vsak drugi dan novo bolezen?! Draga ženska, si se kdaj vprašala zakaj sploh vztrajaš z Janezom? Zaradi otrok! Ne me j. s takšnimi prahistoričnimi izgovori. Manjka ti hrbtenica, kot ta manjka tvojemu moškemu in podobno so brez nje tudi vajini otroci, ki bodo le nadaljevali to tradicijo mehkužcev. In kaj na vse to pravijo tisti, ki so na položajih? Zatirajo kulturo, zatirajo mladinska gibanja, uničujejo že tako ali tako zjeban šolski sistem, polnijo svoje žepe in se še naprej hinavsko smehljajo. In mi? Gledamo stran, prepričani da ne premoremo tistega ključnega... zatiskamo si oči in se smilimo sami sebi. Jokamo, kako je svet nepravičen in raje, kot da bi prebrali kakšno knjigo (pa ne Victorie Holt, Danielle Steel oz. sploh Dana Browna) in si ustvarili lastno mnenje, svojo rit zložimo na kavč, odpremo pločevinko mrzle pive in gledamo Svet na Kanalu A.
Spoštovanje... spoštovanje...
Ahahhaha, če je kdo to bral ga opozarjam, da vse skupaj jemlje z zrnom soli ;) Nedvomno pa puščam prostor za debato...
Cmwok*
n.
You call me a bitch like it's a bad thing ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar