10. december 2007

Cajt za poezijo #2

Enkrat na teden, valda. Sem hotela počakat do jutri, ampak me je premamila ena izmed mojih današnjih fotk, ki se popolnoma ujema stokratno slaščico slovenske poezije. Sem hotela objavit eno drugo izmed njegovih pesmi, ki so meni "najljubejše" (tm), pa kdaj drugič...

Ha!
Gregor Strniša,

moj (daleč) najljubši slovenski pesnik in njegova
(oh in sploh vedno opevana - ampak odlična pesem)


Večerna Pravljica.

Drevesa odpro debla s suhim pokom
in temna srca, ki so skrita v njih,

pričnejo biti z glasom daljnih bobnov.

Od žolte lune siv lišaj visi.


Tedaj se dvignejo veliki kamni,

na tenkih nogah hodijo okrog,

kakor orjaški sivi pajki,

in grizejo mehke obraze gob.

Na drugi strani gozda, v temni hiši,

v globokih, nizkih jamah svojih sob,

spijo ljudje kot dolge sive miši.

Velike mačke sanj se igrajo z njimi.

"Come and I'll show you. I'll show you how hell really looks like..."
/evil laugh


4 komentarji:

mojfotoblog pravi ...

kul fotka... me spominja na the hunchback of notre dame.

ninnq pravi ...

Haha, sploh je pa cajt relativen zgleda... ker zdej ura definitivno ni 17:12 :D

mojfotoblog pravi ...

jes jes, it wuz najs... meje virtualnih svetov se brišejo :D lahko noč.

ninnq pravi ...

Je bratranec, Hunchback of Capodistria (se lepse slisi kot Koper ;)), heheh...