Enkrat na teden, valda. Sem hotela počakat do jutri, ampak me je premamila ena izmed mojih današnjih fotk, ki se popolnoma ujema stokratno slaščico slovenske poezije. Sem hotela objavit eno drugo izmed njegovih pesmi, ki so meni "najljubejše" (tm), pa kdaj drugič...
Ha!
Gregor Strniša,
moj (daleč) najljubši slovenski pesnik in njegova
(oh in sploh vedno opevana - ampak odlična pesem)
Večerna Pravljica.
moj (daleč) najljubši slovenski pesnik in njegova
(oh in sploh vedno opevana - ampak odlična pesem)
Večerna Pravljica.
Drevesa odpro debla s suhim pokom
in temna srca, ki so skrita v njih,
pričnejo biti z glasom daljnih bobnov.
Od žolte lune siv lišaj visi.
Tedaj se dvignejo veliki kamni,
na tenkih nogah hodijo okrog,
kakor orjaški sivi pajki,
in grizejo mehke obraze gob.
Na drugi strani gozda, v temni hiši,
v globokih, nizkih jamah svojih sob,
spijo ljudje kot dolge sive miši.
Velike mačke sanj se igrajo z njimi.
in temna srca, ki so skrita v njih,
pričnejo biti z glasom daljnih bobnov.
Od žolte lune siv lišaj visi.
Tedaj se dvignejo veliki kamni,
na tenkih nogah hodijo okrog,
kakor orjaški sivi pajki,
in grizejo mehke obraze gob.
Na drugi strani gozda, v temni hiši,
v globokih, nizkih jamah svojih sob,
spijo ljudje kot dolge sive miši.
Velike mačke sanj se igrajo z njimi.
4 komentarji:
kul fotka... me spominja na the hunchback of notre dame.
Haha, sploh je pa cajt relativen zgleda... ker zdej ura definitivno ni 17:12 :D
jes jes, it wuz najs... meje virtualnih svetov se brišejo :D lahko noč.
Je bratranec, Hunchback of Capodistria (se lepse slisi kot Koper ;)), heheh...
Objavite komentar