... hihi. Zunaj grmi, čakam na dež in upam, da bo proti večeru kaj boljše vreme, bi rada šla lovit kalamare. Joke, joke. Fotoaparat kot fetus - indeed. Nevihtno morje ima svoj čar (no, tudi ponevihtno ga ima in prednevihtno če hočete). Raztresena kot sem, sem v rodni dolin'ci spet pozabila stojalo za fotoaparat. Fuck. Moje fizično počutje je nekje v hladu, pod ničlo. Zato pa je moja sicer na trenutke preveč sfantazirana glava (insideinside) polna optimizma. Obisk mož (mogoče bolj žena) v belem se ne bo zgodil. Ne da se mi. Kljub nekaterim spremembam, ki so se zatekle v moj kvazi rutinski dnevni čas, se na obzorju skriva še ena. Zame izredno pomembna in verjetno ključna pri dosegi mojega cilja, ki sploh ne bi smel biti cilj ampak že poprej vzpostavljeno samoumevno stanje. Po teh treh (circa, don't kno') mesecih me je usekalo kot strela z jasnega (sicer ni bilo jasno, strele pa so itak über kul). Včeraj. Zvečer. Odpoved nekaterim najbolj slastnim vidikom življenja je skoraj nemogoča. ODVISNA SEM. Priznam. Sem človek, ki se rad razvaja in obenem človek, ki zaradi tega zlahka zapade v odvisnost. Problem se pojavi, ko sama sebi odvisnosti nočem (ne morem, ne smem) priznati. In potem se kar na enkrat vse zdi črno na belem - skoraj vse, določene stvari se še vedno skrivajo v sivem povprečju in čakajo na svoj rep. Glavo namreč že imajo. Žal večinoma niso odvisne od mene ampak od drugih, ki z menoj delijo svojo pot (op. so jo delili in jo v prihodnosti še bodo). Timsko delo ni moja vrlina. In ker še vedno iščem svoje poslanstvo v drobcih razbite keramične vaze, se sprašujem: "Zakaj posledica in vzrok nista le preprosti manifestaciji dobre volje in prijetnega namena?!"
Trištirizdaj, mazohizem me ne zanima (dejansko me nikoli ni, razen enkrat - izjema pač potrjuje pravilo in moja roka plačuje davek mojega padlega idiotizma). Sadizem še manj - kljub želji - očitno nikoli ne bom sposobna poštenega udarca. Raje izjokam ocean in se v svoji sramoti pogreznam sama vase.
^^ Don't judge me... Sem namreč že zgoraj zapisala, da sem na trenutke preveč sfantazirana. Pa vseeno vsak fakin znak vsebuje določeno mero simbolizma in dobre vere v prihodnost.
Če je avtor mrtev, potem ostanejo le še ruševine in inskripcija, ki mu kroji posthumno življenje.
Trištirizdaj, mazohizem me ne zanima (dejansko me nikoli ni, razen enkrat - izjema pač potrjuje pravilo in moja roka plačuje davek mojega padlega idiotizma). Sadizem še manj - kljub želji - očitno nikoli ne bom sposobna poštenega udarca. Raje izjokam ocean in se v svoji sramoti pogreznam sama vase.
^^ Don't judge me... Sem namreč že zgoraj zapisala, da sem na trenutke preveč sfantazirana. Pa vseeno vsak fakin znak vsebuje določeno mero simbolizma in dobre vere v prihodnost.
Če je avtor mrtev, potem ostanejo le še ruševine in inskripcija, ki mu kroji posthumno življenje.
Who am I?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar